• Gostujoči Lemur

ABC investiranja v startupe

Updated: Feb 11

Kje lahko dobim finančno podporo za moj start-up? Svoje prihranke sem že investiral, kaj pa sedaj? Investicija ali nepovratna sredstva za moj start-up? Kako poiskati financiranje za vsako razvojno fazo start-upa?


Gostujoča strokovnjakinja: Veronika Jelen, Ljubljanski univerzitetni inkubator

Vir: Lemur Legal


Kljub temu, da smo vsako leto priča »rojstvu« mnogih novih start-upov, ima mnogo ljudi še vedno težave pri razlikovanju med pojmoma zagonsko podjetje (start-up) in klasično (malo) podjetje. Izraz »start-up« se pri nas pogosto uporablja kot sopomenka za vsako novejše podjetje oz. kot krovni izraz za vse podjetniško naravnane posameznike, ki migajo v okviru pravnih predpisov. Vendar pa je takšno pojmovanje zmotno – podjetniki se pogosto predstavljajo kot start-upovci, medtem ko vsi seveda ne ustrezajo definiciji in načinu delovanja, značilnemu za start-up sceno.


Ali ločimo med start-upi in klasičnimi podjetji?


Start-upi se z visoko inovativnostjo in motivacijo osredotočajo na disruptanje trga – zanje je značilna zelo hitra rast v dokaj kratkem časovnem obdobju, ponavadi v prvih petih letih delovanja na trgu. Klasična mala podjetja pa si svoje cilje zastavljajo glede na dolgoročno in stabilno rast na že obstoječem trgu. Glavna razlika je torej predvsem v načrtovani rasti podjetja. Namen ustanovitelja start-upa je postaviti na noge skalabilen in vpliven poslovni model, medtem ko si lastnik klasičnega malega podjetja želi zgolj postati sam svoj šef in si zagotoviti mesto na lokalnem trgu. In kot je v svojem zapisu delil že Jugoslav Petković: »Start-up, dragi moji, je samo seksi beseda za zelo neseksi obdobje podjetniške zgodbe, ko gre še vse lahko narobe.«


Kdo sem, kje sem in kakšno financiranje potrebujem?


Glede na to, da startu-pi svoje ciljne trge in zgodnje posvojitelje (»early adopters«) še iščejo, pa se način financiranja, ki ga takšen poslovni model potrebuje, precej razlikuje od standardnih načinov financiranja, ki so na voljo za klasične mlade podjetnike. Obojim pa je skupno dvoje: to, da ponavadi začnejo lastno podjetniško pot s financami iz svojega žepa (uveljavil se je tudi izraz 4F*) ter to, da jim največ težav povzroča, ko je treba oceniti, koliko finančnega zaledja pravzaprav potrebujejo - pri sami izpeljavi svoje podjetniške ideje in tudi za njeno nadaljnje delovanje. Dobro je, da znamo definirati, v katero skupino spada naš posel. Smo res pravi start-upovci? Da se razumemo – popolnoma nič ni narobe, če to nismo. Bolj je pomembno, da se znamo uvrstiti v pravo kategorijo in da nas naše podjetniško udejstvovanje, kakršne koli vrste že je, izpopolnjuje.


Vir: Shutterstock


Za pravilno odločitev pri izboru vira financiranja je odvisno od področja delovanja in od razvojne faze, v kateri se vaš startup oz. podjetje nahaja - v kolikšni meri je vaša ideja že razvita, če že imate razvit prototip, kakšno rast že dosegate ipd. Precej pomembno je tudi, ali poslujete le regionalno oz. ali ste že prisotni na globalnih trgih. Faze razvoja v start-upu pa si sledijo od semenske, zagonske, razširitvene, faze zamenjave kapitala do faze odkupa podjetja.


Nepovratna sredstva ter dolžniški in lastniški viri financiranja


Start-upi v zgodnjih razvojnih fazah (lahko pa tudi kasneje, seveda) se vse bolj odločajo za prijavo na javne programe financiranja, ki ponavadi ponujajo sredstva za razvoj novih produktov. Takšne razpise ponuja Slovenski podjetniški sklad (SPS), agencija SPIRIT, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, SID Banka idr. Takšna sredstva vam omogočijo razvoj prototipa, pokrijejo vam nekaj ur delovne obveznosti na mesec – skratka olajšajo vam nekaj vsakodnevnih bitk s financami. Za tiste, ki se osredotočate na aktivnosti v B2B segmentu in se pogosto kot razstavljalci odpravljate na sejme v tujino, pa lahko zaprosite tudi za povračilo stroškov, povezanih s sejmišči. V zadnjih dveh letih pa se je obogatil tudi vavčerski sistem, ki ga prav tako pokriva SPS.


Med dolžniške vire financiranja spadajo klasični krediti, lizingi in druge oblike posojil – izposodimo si denar in ga nato z obrestmi odplačujemo. Ker je za dolžniške vire financiranja potrebno dokazati, da smo sposobni posojilo tudi odplačevati, ta oblika ni tako razširjena med start-upi, saj je ravno v začetni fazi najtežje dokazati plačilno sposobnost. Za dolžniške vire financiranja se pogosteje odločajo klasična mala in srednja podjetja, saj je njihov prihodek nekoliko stalnejši oz. ga je lažje predvideti. Izjema v segmentu posojil je mikrokredit Slovenskega podjetniškega sklada (P7-2), za katerega veljajo nižje obrestne mere in možnost koriščenja moratorija pri vračilu izposojenih sredstev.


Start-upe in njihov način poslovanja pa najpogosteje povezujemo z investitorji in investicijami – torej z lastniškimi viri financiranja. Med najbolj pogostimi partnerji v tem segmentu so poslovni angeli, skladi tveganega kapitala (venture capital funds) in podjetniški pospeševalniki (akceleratorji). Težko pa bi enačili vse investicije, saj se med sabo razlikujejo po fazi, v kateri vstopajo v lastniške strukture ter na način, kako podjetje posluje po zaključenem krogu investicije. Pri lastniških virih financiranja gre za določeno vsoto investicije v zameno za lastniški delež v podjetju.


Poslovni angeli so bogatejši posamezniki, ki denar v podjetja vlagajo brez posrednika - spadajo v segment neformalnega tveganega kapitala. Glavna razlika od ostalih vrst investiranja je predvsem ta, da poleg finančnih sredstev vlagajo tudi znanje, izkušnje ter svoj socialni kapital, da bi pripomogli k večji rasti podjetja. V podjetja vstopajo veliko prej kot VC skladi, torej že v semenski ali zagonski fazi oz. nekje po 4F investicijah.


Vir: Shutterstock


Podjetniški pospeševalniki so ponavadi kombinacija lastniškega financiranja in specializiranega izobraževanja: temeljijo na sistemu mentorstva, mreženja, izobraževanja in možnostih za globalno rast, s takšnim programom vložijo povprečno med 10.000 in 15.000 EUR na start-up, v zameno pa pridobijo med 6 in 12% lastniškega deleža. Vstop pospeševalnika v start-up se ponavadi izvaja v zagonski fazi start-upa.


VC skladi se odločajo za investicije v start-upe, ki so načeloma vsaj v razširitveni fazi, vložijo pa v poprečju precej višje zneske kot angelski investitorji. To so formalne (zaprte) oblike tveganega kapitala, v katerega so investirale banke ter druge finančne institucije, namen njihovega vlaganja pa je oplemenitenje premoženja, s tem, da zasledujejo predvsem ustvarjanje kapitalskega dobička.


V zadnjih dveh razvojnih fazah - faza zamenjave kapitala ter faza odkupa podjetja – je podjetje že popolnoma razvito in normalno posluje na tujih trgih. Financiranje se v teh fazah pridobiva preko prodaje delnic oz. deležev podjetja od aktualnih delničarjev.


Plusi in minusi oz. there is no free lunch


Verjetno noben vir financiranja ni idealen, ima pa vsak od njih tako pluse kot minuse. Ampak preden se lotite iskanja financerjev za svoj start-up, je treba vedeti, v katero smer se želite razvijati ter imeti jasno vizijo in zastavljene cilje. Včasih nas lahko – predvsem pri prijavi na javne razpise – malo zanese in si želimo naš poslovni model malo prirediti, da bi ga lažje aplicirali na zahteve razpisne dokumentacije in tako zadostili pogojem za izbor. To pa se nam lahko na dolgi rok precej maščuje. Še posebej, če se prijavljamo na več razpisov hkrati – težko je slediti ciljem in obljubam, ki smo jih za različne razpise »samo malo drugače obrnili«, saj lahko kmalu izgubimo fokus v poslu in delamo samo še za to, da zadostimo zahtevam poročanja za javne finance, ki smo jih prejeli. V času, ko sredstva prejemamo, nas nihče ne priganja, da zadostimo pogodbenim obveznostim. To je za nekatere lahko slabost, za druge spet prednost – večjo kot imamo svobodo, več samodiscipline potrebujemo. Glavna prednost javnega financiranja pa je ta, da po končanem projektu ostajamo 100% lastniki našega start-upa oz. malega podjetja.


Pri lastniških virih financiranja pa je stvar nekoliko drugačna – v lastniško strukturo vstopi tretja oseba, ki nima nujno enakega pogleda na poslovanje in z nami ne deli želje po inoviranju. Gledano z njegove/njihove strani – s svojim denarnim vložkom so v start-up vstopili z namenom, da povečajo kapitalski dobiček in temu primerna bo verjetno tudi njihova vloga v podjetju. Vloge investitorjev v podjetjih so lahko zelo aktivne, nekateri pa se odločijo, da bodo prevzeli bolj pasivno vlogo. Kot smo že omenili, poslovni angeli se v podjetje ponavadi vključujejo z aktivnim pristopom, saj lahko k hitrejši izgradnji podjetja pripomorejo s svojo široko socialno mrežo in managerskimi izkušnjami. Prisotnost tretje osebe v lastniški strukturi podjetja pa – spet odvisno, kakor za koga – ni nujno slabost. V kolikor potrebujemo nekoliko pomoči pri spremljanju letnih planov, nam lahko pride prav, da smo zavezani redno spremljati in poročati o finančni disciplini ter da ničesar ne puščamo prepuščenega naključju, ker smo dolžni poročati o svojem poslovnem uspehu.


Področje financiranja za start-upe in male podjetnike je precej fluidno – kjer nekdo vidi absolutne prednosti, so spet za nekoga drugega to lahko slabosti. Tudi vsa načela o tem, kdaj in kako se pridobivajo investicije in kdaj naj bi investitorji vstopali v ta proces, so zgolj okvirna. V start-up svetu je pač tako, da se vse zgodi, ko se mora zgoditi in ravno to je tisti čar. Kakor koli se že odločimo financirati naš start-up ali malo podjetje, je pomembno, da se ne odločamo striktno in zgolj na podlagi nekih merljivih kazalnikov, ampak si pustimo, da tudi sama kemija naredi svoje. Investitor je kljub vsemu le oseba, s katero se moramo vzpostaviti dober odnos še pred vstopom v poslovni odnos.

*4F – founders, family, friends and fools (ustanovitelji, družina, prijatelji in naivneži).

65 views