PRAVICE IZ NEREGISTRIRANEGA ZNAKA, KI SE UPORABLJA V GOSPODARSKEM PROMETU


Vir: Lemur Legal, d.o.o.


Imetnik znamke ima izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice v skladu z Zakonom o industrijski lastnini (ZIL-1). Imetnik znamke tako lahko prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znak, ki je enak ali podoben znamki, če se uporablja za enako ali podobno blago ali storitve. Kršitve zajemajo predvsem opremljanja blaga ali njegove embalaže z registriranim znakom; ponujanja blaga, označenega s tem znakom, njegovega dajanja na trg ali skladiščenja v te namene ali ponujanja ali opravljanja storitev pod tem znakom; uvoza ali izvoza blaga pod tem znakom; uporabe znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju itd.

Kaj pa če posameznik uporablja znak brez njegove registracije? V pričujočem prispevku so zbrane možnosti, ki jih slovenska zakonodaja ponuja “imetnikom” neregistriranih znakov.

Neregistriran znak


Gospodarske družbe lahko v gospodarskem prometu uporabljajo znak, ne da bi ga registrirali. Neregistriran znak ni znamka, saj se znamko kot pravico industrijske lastnine pridobi na podlagi prijave z vpisom v register. [1] Določen neregistriran znak je lahko bolj ali manj uveljavljen, gospodarska družba je morda v prepoznavnost takega znaka vlagala določena sredstva, njegova uporaba je morda prispevala k boljšemu poslovanju gospodarske družbe.[2] Vendar pa neregistriran znak ne more biti predmet lastninske pravice, prav tako neregistriran znak sam po sebi nima narave premoženjske pravice. [3] Četudi ima znak določeno tržno vrednost, je ta veliko težje dokazljiva in nižja od vrednosti v primeru njegove registracije.


Ugovor zoper registracijo znamke


V skladu s prvim odstavkom 101. člena ZIL-1 lahko v treh mesecih od dneva objave prijave znamke imetnik prejšnje znamke pri Uradu vloži pisni ugovor zoper registracijo znamke. Imetnik znamke lahko torej ugovarja registraciji znaka, za katerega meni, da posega v njegove pravice iz znamke.


Tretji odstavek tega člena pravico do ugovora razširja na imetnika prej pridobljenega neregistriranega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu. A pravice iz neregistriranega znaka skladno z drugim odstavkom 44. člena ZIL-1 pritečejo zgolj neregistriranem znaku, ki so v Republiki Sloveniji nedvomno “znana znamka”. Torej, glede tega ne sme obstajati noben dvom.[4] Vložitelj ugovora mora pri tem izkazati, da je kljub neregistraciji potrošnikom znana povezava znaka z določeno gospodarsko družbo. Torej, da jim je znano, da je proizvod označen z določenim znakom izdelala točno določena gospodarska družba in zato pričakujejo določeno kvaliteto. Po ZIL-1 je varstvo neregistriranih znakov izredno omejeno.


Zahtevki za primer dejanj nelojalne konkurence


V primerjavi z ZIL-1 je varstvo znakov v Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) precej širše. Pod pogojem, da gre za neupravičeno uporabo imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ki ustvarja ali utegne ustvarjati zmedo na trgu ima imetnik neregistriranega znaka pravico zahtevati odškodninski zahtevek za nastalo škodo, pravico do prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence in pravico zahtevati objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja (če je bilo dejanje storjeno s sredstvi javnega obveščanja). Pri tem bo “imetnik” neregistriranega znaka s svojimi zahtevki uspel le, če mu bo uspelo dokazati, da je bilo storjeno dejanje nelojalno, t.j. da je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in da se povzroči ali povzroča škoda drugemu podjetju.


Problem


Pravice “imetnika” neregistriranega znaka so izredno omejene. Kljub investiranju v določen znak lahko gospodarska družba na koncu ostane brez vsake pravne zaščite zaradi visokih dokaznih standardov.


Rešitev


V izogib morebitnim dolgotrajnim in potencialno neuspešnim sporom je najboljša rešitev registracija znaka. Kljub nekaj dodatnim začetnim stroškom, boste v prihodnosti lahko veliko mirneje spali.


Za več informacij poglejte na info@lemur.legal

[1] Drugi odstavek 1. člena in 76. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1). [2] Vrhovno sodišče Republike Slovenije, VS4002004, z dne 17.04. 2012. [3] Prav tam. [4] Upravno sodišče, UP00007096, z dne 14. 11. 2017.