Vir: Lemur Legal
Tisti, ki redno spremljate dogajanje v povezavi z NFT, ste v januarju (2023) lahko na twitterju in drugih spletnih straneh zasledili razgreto debato o možnosti odstopa od pogodbe, ki je sklenjena na daljavo.[1] V kratkem povzetku se je teoretični problem pojavil v primerih, kjer kupci NFT pred nakupom niso bili izrecno opozorjeni na odpoved možnosti odstopa od pogodbe, ki je sicer na podlagi Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov (v nadaljevanju: Direktiva) prenesena v nacionalne pravne rede držav članic EU in potrošnikom omogoča 14 dnevno možnost odstopa od pogodbe, sklenjenen na daljavo, brez navedbe razloga. Ker se cena NFT lahko hitro spremeni, bi v takšnem primeru ponudnik NFT kar hitro prišel v situacijo, ko bi moral množično vračati denar potrošnikom, ki bi se v 14 dnevnem roku premislili in želeli vrniti svoj manjvreden NFT po ceni, katero so odšteli ob nakupu. Za nekoga, ki za NFT ne sliši prvič, bi prvi instinkt moral biti, da to ni pravično in da že iz same narave stvari temu ne more biti tako. Vendar pravo ni vedno pravično in velik odziv na predstavljeno debato kaže na to, da je zadevo potrebno globlje raziskati.
Stanje v Sloveniji
Za slovenskega pravnika bi po našem mnenju debata morala biti hitro zaključena. Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 130/22, ZVPot-1), ki je Direktivo prenesel v slovenski pravni red, v svoji 1. točki 135. člena določa jasno izjemo od pravice do odstopa od pogodbe,sklenjene na daljavo, in sicer potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe pri pogodbah o blagu ali storitvah, katerih cena je odvisna od nihanj na trgih, na katera podjetje nima vpliva inki lahko nastopijo v roku odstopa od pogodbe. Menimo, da v primeru nakupa NFT zagotovo gre za tovrstno izjemo od možnosti odstopa, saj bi NFT brez dvoma lahko uvrstili pod blago, katerega cena je odvisna od nihanja na trgih, na katere izdajatelj nima vpliva.
Kje je torej nastal problem?
Določilo o izjemah od pravice do odstopa ni na enak način implementirano v ostalih nacionalnih ureditvah. Direktiva namreč v svojem besedilu izjeme določa drugače. 16. člen Direktive v b) točki določa izjemo v primeru dobave blaga ali izvedbe storitev, katerih cena je odvisna od nihanj na FINANČNEM trgu, nad katerimi trgovec nima nobenega nadzora, in ki se lahko pojavijo v odstopnem roku. Ker trg NFT po tradicinalnih definicijah ne spada pod finančen trg, se ta izjema v drugih jurisdikcijah, ki so Direktivo v svoj pravni red vnesle bolj dobesedno, ne more uporabiti. Intepretacija, zakaj potrošnik pri nakupu NFT vseeno ni upravičen do odstopa od pogodbe, tako poteka z upoštevanjem drugih določil, kjer se NFT lahko definira kot digitalno blago v skladu z m) točko 16. člena Direktive, za katerega sicer obstaja možnost odpovedi pravice do odstopa, vendar pod pogojem vnaprejšnje privolitve potrošnika k izgubi pravice do odstopa od pogodbe. Ali pa bi se morda lahko uprli na razlago,da gre nakup NFT razumeti kot finančno storitev v skladu z definicijo 12. točke 2. člena Direktive, ki določa, da je finančna storitev vsaka storitev naložbene narave, pri čemer ne bi bilo zahtevno argumentirati, da nakup NFT ima naložbeno naravo, in se zato ta Direktiva, ki omogoča predstavljeni odstop od pogodbe, za tovrstne posle sploh ne uporablja.
Epilog
Natančna pravna in primerjalno pravna analiza presega obseg tega bloga. Zagotovo bi bila zanimiva poglobitev v razloge, zakaj je slovenski zakonodajalec določbo v pravni red prenesel nekoliko drugače in širše. In če s tem prav za prav oži pravico potrošnika, kot si jo jezamislila Direktiva, ali je ravnal pravno pravilno. Izpostavljena problematika kaže na to, da tako na EU kot nacionalnem zakonodajnem nivoju delo še ni končano in nove tehnologije vedno bolj prehitevajo snovalce pravil. Tema je strokovn o zanimiva in mi jo bomo pozorno spremljali tudi v prihodnosti.